Zgodba Oksane Masters je ena izmed tistih, ki premikajo meje človeške vzdržljivosti in navdiha. Oksana tekmuje na zimskih paralimpijskih igrah v Milano Cortina 2026, kjer je osvojila svojo 20. olimpijsko medaljo. Njeno potovanje od zapuščene sirote z vrsto telesnih okvar do vrhunske športnice je zgodba o vztrajnosti, ljubezni in neverjetni moči volje. Njena posvojiteljica, Američanka Gay Masters, ji je omogočila novo življenje, ko jo je posvojila iz sirotišnice v Ukrajini.
Oksana Masters se je rodila leta 1989 s hudimi fizičnimi okvarami kot posledico černobilske nesreče iz leta 1986. Njeno telo je bilo izjemno prizadeto: imela je 15 centimetrov krajšo eno nogo, rodila se je brez golen in palcev na rokah, na nogah pa je imela šest prstov. Zdravniki so njeni biološki mami svetovali, da jo odda, saj naj bi zaradi okvar umrla. Tako je pristala v sirotišnici, ki je bila tudi bordel, kjer so majhne deklice, vključno z Oksano, zlorabljali. Do sedmega leta je zamenjala tri sirotišnice, dokler je ni posvojila Gay Masters, neporočena profesorica govorne terapije iz ZDA.
Novo življenje v Ameriki
Ko je Oksana prispela v ZDA, je morala premagati številne izzive. Z Gay sta se sporazumevali z gestami, saj nista govorili istega jezika. Oksana je prestala več operacij, da bi izboljšala kakovost svojega življenja – amputirali so ji obe nogi nad kolenom in preoblikovali prsta na rokah v palca. Kljub ljubezni in podpori svoje posvojiteljice, se strahu pred zavrnitvijo ni mogla povsem znebiti. V svoji knjigi “The Hard Parts” je razkrila težke izkušnje iz otroštva, a je veliko podrobnosti zadržala zase.
Šport kot terapevtska pot
Oksana je v športu našla način, kako se soočiti s svojimi notranjimi demoni. Pri 13 letih je odkrila veslanje, ki je postalo njen varen prostor za izražanje jeze in frustracij. Kljub fizičnim omejitvam si je Oksana prizadevala postati vrhunska športnica. Sčasoma je postala mojstrica v več športnih disciplinah, vključno s plavanjem, cestnim kolesarjenjem, biatlonom in smučarskim tekom. Njeno telo, ki ga je prej doživljala kot oviro, je postalo vir moči in navdiha.
Po zimskih paralimpijskih igrah v Sočiju leta 2014 je Oksana izvedela, da sta njena biološka starša mislila, da je mrtva. Ko sta se vrnila po njo v sirotišnico, so jima rekli, da je umrla. To odkritje je Oksano močno pretreslo in ji odprlo nova poglavja v njenem življenju.
Prihodnost polna upanja
Oksana Masters ne namerava odnehati. Njene ambicije segajo do olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028. Paralimpijske igre so ji prinesle občutek pripadnosti in željo, da se zavzema za pravice športnikov z invalidnostjo. Njena zgodba ni le zgodba o preživetju, ampak tudi o neomejenih možnostih, ki jih ponuja človeški duh. Nobena medalja, ne glede na njen sij, pa ne more preseči izpolnitve njene najbolj temeljne želje – ljubezni in pripadnosti, ki jo je našla pri svoji mami Gay.
Spletno uredništvo Goriške novice
