Pariz je še enkrat več doživel trenutek, ki ga slovenski šport ne bo nikoli pozabil. Ko je Tadej Pogačar stopil na najvišjo stopničko zmagovalnega odra in si še petič nadel znamenito rumeno majico, je nad Elizejskimi poljanami zadonela slovenska Zdravljica. Bil je veličasten zaključek Dirke po Franciji, na kateri je slovenski šampion znova dokazal, zakaj velja za najboljšega kolesarja svoje generacije.
S peto zmago na Touru se je Pogačar pridružil najelitnejši druščini v zgodovini kolesarstva. Enak dosežek so pred njim uspeli zbrati le Jacques Anquetil, Eddy Merckx, Bernard Hinault in Miguel Indurain. Pri komaj 27 letih pa se že zastavlja vprašanje, ali bo Slovenec prihodnje leto postal prvi kolesar z rekordno šesto zmago na največji etapni dirki na svetu.
Zadnja etapa ni bila le slavnostna vožnja
Čeprav je imel skupno zmago praktično že zagotovljeno, Pogačar tudi zadnji dan ni varčeval z močmi. Zaradi obsežnih požarov na jugozahodu Francije so organizatorji zadnjo etapo skrajšali s predvidenih 133 na 89 kilometrov, vendar so ohranili spektakularne kroge čez znameniti Montmartre, ki so poskrbeli za enega najbolj razburljivih zaključkov Toura v zadnjih letih.
Namesto mirne zmagovalne parade po pariških ulicah je sledila prava dirka. Pogačar je večkrat napadel na vzponu proti baziliki Sacré-Cœur in skupaj z Mathieujem van der Poelom navdušil več sto tisoč navijačev, ki so ob trasi ustvarili izjemno vzdušje.
Oba sta se uspela odlepiti glavnini in vse do zadnjih metrov bežala zasledovalcem. Na koncu je bil v sprintu uspešnejši Nizozemec Mathieu van der Poel, Pogačar pa je z drugim mestom kronal še eno izjemno predstavo. Mnogi so poudarili, da je prav Slovenec s svojim napadalnim slogom poskrbel, da zadnja etapa ni bila le ceremonialna vožnja, ampak pravi kolesarski spektakel.
Van der Poel: To so bile moje sanje
Po zmagi v Parizu čustev ni skrival niti Mathieu van der Poel.
»Dolgo sem razmišljal o tej etapi. Lani sem jo zaradi bolezni spremljal po televiziji in si predstavljal, kako bi bilo zmagati tukaj. Danes so se mi sanje uresničile,« je dejal nizozemski zvezdnik.
Priznal je, da začetek letošnjega Toura zanj ni bil najboljši, vendar je končni razplet presegel vsa pričakovanja.
»Nikoli nismo obupali. Etapna zmaga v Parizu in drugo mesto Jasperja Philipsena sta čudovit zaključek dirke,« je dodal.
Petič na vrhu sveta
Pogačar je letošnji Tour odločil že precej pred Parizem. Rumeno majico je prevzel po sijajni predstavi v gorah in je nato vse do cilja ni več izpustil iz rok. V skupnem seštevku je za šest minut in 26 sekund ugnal Belgijca Remca Evenepoela, tretje mesto pa je osvojil njegov moštveni kolega Isaac del Toro, ki je navdušil že na svojem prvem Touru.
Letošnja dirka je bila zaznamovana tudi z odstopom Jonasa Vingegaarda po padcu v 15. etapi. Čeprav je bil Danec njegov največji tekmec, je imel Pogačar že pred tem lepo prednost, zato številni strokovnjaki menijo, da bi rumeno majico najverjetneje obdržal tudi ob njegovem nadaljevanju dirke.
»Kot v pravljici«
Po prihodu v cilj je bil slovenski as vidno ganjen.
»Res je bil izjemen dan. Ostal sem brez besed. Vzdušje je bilo neverjetno. Vesel sem, da je konec in da nam je petič uspelo.«
Ko so ga vprašali, kako dojema dosežek petih zmag na Touru, je odgovoril z značilno skromnostjo.
»Vsaka zmaga je nekaj posebnega. Odpeljal sem sedem Tourov in bil sedemkrat na stopničkah, od tega petkrat na najvišji. Nekaj takšnega bi si težko predstavljal tudi v pravljici.«
Dotaknil se je tudi prihodnosti.
»Ne vem, kako mi je uspelo. Veliko dejavnikov mora biti pravih. Najpomembnejše je, da uživaš v tem, kar delaš, in da imaš okoli sebe ljudi, ki jim zaupaš.«
Na vprašanje, ali bo nastopil tudi na Dirki po Španiji, pa je odgovoril le s kratkim nasmehom:
»Bomo videli.«
Ganljiv govor in zahvala Sloveniji
Na zmagovalnem odru je Pogačar najprej poskušal navzoče nagovoriti v francoščini.
»Pripravil sem si govor v francoščini in se ga učil, potem pa sem ga pozabil. Zato bom govoril iz srca.«
Zahvalil se je organizatorjem, navijačem in celotni Franciji, ki že več kot stoletje gosti največjo kolesarsko dirko na svetu.
Najbolj čustvene besede pa je namenil svojim najbližjim.
»Največja hvala moji družini in vsem, ki me podpirajo že vse življenje. Hvala Urški, staršem in vsem doma. Brez njih danes ne bi že petič stal tukaj.«
Ko je nato po pariških ulicah zadonela slovenska Zdravljica, so številni slovenski navijači na Elizejskih poljanah le stežka skrivali solze ponosa.
»Legenda tudi kot človek«
Posebne besede je slovenskemu šampionu namenil tudi njegov dolgoletni moštveni kolega Domen Novak.
»Tadej ni legenda samo zaradi vseh teh zmag. Legenda je tudi kot človek. Takšnega sotekmovalca si lahko samo želiš.«
Prav ekipni duh je bil tudi letos eno največjih orožij moštva UAE Team Emirates XRG, ki je Pogačarju skozi vse tri tedne omogočilo, da je lahko napadal takrat, ko je bilo najbolj pomembno.
Poglavje, ki ga piše le največjim
Peta rumena majica ni le nova številka v statistiki. Je potrditev obdobja, ki ga piše slovenski šport. Tadej Pogačar je v Parizu še enkrat dokazal, da ne dirka le za zmage, temveč za spektakel. Tudi na dan, ko bi lahko zgolj mirno pripeljal do cilja, je napadal, navduševal navijače in pomagal ustvariti enega najbolj razburljivih zaključkov Toura v zadnjih letih.
Ko je nad Parizem odmevala Zdravljica, je bilo jasno, da Slovenija ne slavi le nove rumene majice. Slavila je športnika, ki je pri 27 letih že stopil med največje kolesarje vseh časov – in ki še zdaleč ni rekel zadnje besede.
Spletno uredništvo Goriške novice
